Babica je zbrala pogum in odstranjevanje znamenj je hitro ter brez bolečin prestala
Moja babica je ena tistih oseb, ki jih ne bi nikdar povezoval s strahom. Vedno se mi je zdela pogumna, odločna in samozavestna.
Pa sem letos poleti ugotovil, da ima tudi ona svoje strahove. In en takšen strah je bil odstranjevanje znamenj, znamenja, ki so jo že dolgo motila. Na obrazu in hrbtu je imela več kožnih znamenj. Eno je bilo na tilniku in ji je pogosto povzročalo srbenje, še posebej poleti, ko se je potila. In vendar je dolgo časa odlašala z obiskom zdravnika. Vedno je govorila, saj to ni nič, da je ne moti tako zelo in da ima še čas. A vsi smo vedeli, da jo je v resnici strah zdravnikov, bolečine in morda celo diagnoze. Mi, njena družina, smo njeno odločitev spoštovali in vedeli, da odlašanje ni prava pot. Z mamo sva ji nežno predlagala, da bi bilo morda pametno, da gre na pregled in da se že enkrat naroči na odstranjevanje znamenj. Oče ji je celo ponudil, da jo pelje.
Vnukinje so ji pokazale, kako hitri in neboleči so danes takšni posegi. Počasi in vztrajno smo jo bodrili. Pa nas je nekega dne prijetno presenetila. Rekla je, da je naročena pri dermatologu. Vsi smo bili veseli in ponosni nanjo. Tudi ona je čutila, da ni sama. Šla je na pregled, kjer so ji svetovali odstranjevanje znamenj. Postopek je res bil hiter in neboleč, opravili so ga kar ambulantno. Danes se babica smeji in pravi, da ne ve, zakaj je toliko časa čakala. Po posegu je bila presenetljivo dobre volje. Morda tudi zato, ker je presegla lastni strah. Povedala nam je, da se zdaj počuti lažje, kot da bi odvrgla nek nevidni tovor s svojih ramen, ki ji je dolgo ležal na plečih.
In prav to se mi zdi najlepši del te zgodbe, da je pogum včasih le odločitev, ki potrebuje nekaj spodbude in podporo tistih, ki te imajo radi. Pa tudi, če gre samo za odstranjevanje znamenj.