Jaz ne stopam pogosto na tehnico, ker mi hlače povedo dovolj. Ko pri de čas, da si ne morem več zapeti svoje hlače, potem vem, da je čas za hujšanje. Potem stopim na tehnico in kaj hitro vidim, koliko kilogramov preveč se je nabralo.

Ravno danes se to spoznala, da so se kilogrami nabrali, ko sem iz omare potegnila svoje najljubše elegantne hlače, ker sem imela posebni dogodek. Kako sem bila jezna. Nikoli nisem vesela, ko se to zgodi. Sem pa vesela, da sem tako disciplinirana, da takoj, ko opazim, da so mi hlače pretesne, odreagiram.
Seveda sem na ta dogodek morala obleči druge hlače, ker ne prenesem, da me kaj tišči. Sem že tudi šla v premajhnih hlačah kam, pa se nisem dobro počutila, zato tega ne počnem več. Hujšanje pri meni ni nikoli dobrodošlo. Kajti sploh pa nisem človek, ki bi hujšal s hrano, ker jo imam preveč rada, lahko bi rekla, da sem velik gurman. Pa je bilo treba, ker hlače niso šle gor, tako kot bi morale.
Ko pri meni nastopi hujšanje, začnem tekati, to je moj najboljši plan in vedno se dobro isteče. Kakšne tri tedne tečem in potem lahko spet oblečem svoje hlače. Še dobro, da se vedno kontroliram in da mi pobegneta le kakšen kilogram ali dva. Ne vem, kaj bi naredila, če bi imela kar naenkrat preveč 10 kilogramov. To bi bilo zame težje, ker bi morala vključiti tudi prehrano. Sama sem prepričana, da ne jem slabo, samo imam rada sladko. In če imaš v srednjih letih rad sladko, se hitro kje pozna.
Pri meni so merilo hlače in naj tako tudi ostane! Niti najmanj mi ne pade na pamet, da bom kupovala novo garderobo, ker sem se zredila.