Ker je moja služba takšna, da grem včasih tudi na teren, sem se tokrat odločil, ker sem moral v Bovec, da si bom šel pogledat tudi slap Boka, kajti, če sem že v teh krajih, saj vožnja do tja ni kratka, potem bom izkoristil del službe za to. Svojemu šefu nikoli nisem upal povedati, če sem kdaj hitro med delovnim časom šel pogledat kakšno stvar, tako mu tudi tokrat nisem povedal, da si bom šel pogledat slap Boka, ker se res splača.
Lahko bi šel samo do Bovca in naredil kar je potrebno za službo in se vrnil, to bi bilo po pravilih, a pravila so zato da se kršijo in prav nisem mogel, da bi se samo obrnil, če sem se že pripeljal do teh krajev. Tako sem naredil vse potrebno in šel pogledat slap Boka, seveda mi je nabijala slaba vest, non stop sem gledal telefon, da me ne bi šef klical, nisem bil ravno sproščen, ko pa sem zagledal slap Boka, sem vedel da je bilo vredno, takrat sem pozabil na šefa, na vse skrbi, to je bil trenutek, ko sem bil samo jaz in slap Boka, res je lep, veličastne, vredno je bilo riskirati službeni čas in če bom še kdaj v teh krajih službeno, ga bom spet obiskal.
Ko sem se vrnil pred avto, pa mi je že zazvonil telefon, šef me je vprašal, če sem vse uredil in če je bilo vse ok, nič drugega me ni spraševal, le rekel je, da se vidimo jutri in to je to. Tako sem vedel, da je on svoj delovni čas končal, jaz pa sem se zato šel sprehodit še do Soče. Priznam ,sedaj sem bolj sproščeno dihal, slap Boka sem doživel bolj nesproščeno, sedaj pa sem vedel, da imam čas in da me telefonski klic več ne bo zmotil, ker se je službeni dan zaključil.