Ortodont je vrsta zobozdravnika, ki se po končanem študiju odloči za specializacijo čeljustne in zobne ortopedije. S tem pridobi znanje, da lahko oskrbi večino pacientov, ki potrebujejo ortodontsko zdravljenje – zaradi težav z čeljustmi ali z zobmi. Študij praviloma traja tri leta.
Pri opravljanju svojega dela se torej ortodont srečuje z različnimi težavami pacientov na področju čeljustnih in zobnih nepravilnosti. Ko se sooči s posameznim pacientom, je ključnega pomena prvi pregled. Na njem mora namreč ortodont nujno temeljito preveriti stanje, prav tako tudi oceniti težavnost same nepravilnosti. Po potrebi pa si lahko pri tem pomaga tudi z različnimi rentgenskimi posnetki.

Na sploh ortodont še vedno sprejme največ mladih pacientov, zato se mora o zdravljenju nujno pogovoriti in uskladiti tudi z njihovimi starši. Pri ortodontskem zdravljenju je posledično anamneza velikega pomena. Med anamnezo ortodont paciente natančno opazuje.
Še posebej mora ortodont med anamnezo opazovati pacientovo glavo pa tudi njegov govor. Pozoren je na izgovorjavo določenih črk. Nato sledi še pregled obraza, in sicer od spredaj in od strani. Ugotoviti mora, ali je obraz harmonične oblike ter ali je obrazna simetrija sploh primerna.
Prav tako je ortodont med anamnezo pozoren na ustnični stik, na požiranje in ne nazadnje tudi na način dihanja pacienta. Pregledati mora tudi ustno votlino, zlasti mehke dele, torej ustno sluznico, jezik in dlesni. Ko pregleduje zobovje, pa je predvsem pozoren na število izraslih zob, na njihov položaj, prav tako na velikost, obliko ter usklajenost v ustni votlini.
Po izjemno temeljitem pregledu mora ortodont pripraviti podoben ortodontski način zdravljenja. Slednje je namreč vodilo za dobro oziroma uspešno odpravo vseh nepravilnosti pa tudi za kar se da lep nasmeh pacienta po končanem ortodontskem zdravljenju. Med pregledovanjem in ustvarjanjem načrta pa mora ortodont skupaj s pacientom izbrati tudi primeren zobni aparat.