Če ne bi bila to Izola, kjer živim, bi bilo bistveno lažje imeti vrt. Vse ostalo je sicer čudovito, ker ni mesto zelo ustreza, ampak imet vrt tukaj je skoraj podobno kakor, če bi želela mini oazo v Sahari. Zalivanje rož vsak dan mi zagotovo ne uide.
Ravno zadnjič sem imela čudno situacijo, ko nisem imela časa zalivati vrta in se mi je skoraj vse posušilo. Moj vrt je vročila, ki jo ima Izola poleti skoraj popolnoma, opustošila in tako sem več kot en teden besno zalivala vrt in molila, da se bo zmazal. Na srečo sem po dobrem tednu lahko zadihala, ker sem vse rešila in moje spomladansko delo ni bilo zaman. Res sem vložila zelo veliko truda in če bi se mi samo ena stvar posušila toliko, da ne bi bila več rešljiva, bi se zelo slabo počutila. Ampak na srečo, ne glede na to, da je to Izola in neznosna poletna vročila, je bil tudi vrt v takšnem stanju rešljiv, ker sem pravočasno in pravilo od reagirala. Je pa res, da sem naredila čisto vse možno, kar mi je prišlo na misel.
Danes nimam več izgovorov, da ne zalivam vrta, ker me je ta šola zelo izučila. Niti ene sekunde ne želim več razmišljati, ali bo moja zelenjava preživela ali ne, ker se potem zagotovo ne bom naslednjo pomlad odločila za enak podvig in bo tržnica, ki jo ima Izola več kot dovolj. Lahko sicer, da se bo to v vsakem primeru zgodilo, ker šele letos vidim, kaj pomeni imeti vrt na obali. Prijateljica, ki živi na Gorenjskem, ima pol manj dela, se mi zdi. Tukaj pa, če ni to kaktus ali palma je skoraj enako kakor hišica iz kart. Nikoli ne vem, kdaj se bo vse sesulo. Malce pretiravam, ampak je res veliko dela. Vročina, ki jo ima Izola, je res nekaj neznosnega za rastline.